Roman Dirka Reinhardta ČEZ GORE IN ČEZ MORJE je zgodba o slovesu in odhodu.

Vsako leto spomladi pridejo mimo Sorajine vasi nomadi na poti do svojega poletnega tabora v afganistanskih gorah. Z njimi pride Tarek, ki zna pripovedovati čudovite zgodbe. Toda letos Soraja zaman čaka nanj. Kot sedma hči je zaradi starodavnega običaja odrasla kot fant, zato lahko prosto hodi naokoli in obiskuje šolo. Zdaj pa je dosegla starost, ko bi morala znova zaživeti kot dekle, v tišini doma. Talibi nedvoumno pritiskajo nanjo. Grozili so tudi Tareku. Zato Tarek in Soraja ne vidita drugega izhoda. Neodvisno drug od drugega se odpravita v tujino.

Pisatelj pravi: »Ob pisanju romana sem se pogovarjal z mladimi begunci iz Afganistana, ki jim je uspelo priti v Nemčijo in so večinoma še v azilnem postopku. Številni so bili pripravljeni govoriti z menoj o svojih izkušnjah le anonimno, iz razumljivih razlogov. Njihove zgodbe so v tej ali oni obliki vtkane v roman, kot liki in prizorišča, vtisi in deli dogajanja.

In predvsem pripovedi, ki jasno kažejo naslednje: pogosto prav v najtežjih razmerah uspevajo posebno dragocene stvari. Silovita volja do preživetja. Samodejna pripravljenost pomagati. Pristno prijateljstvo. Lepota.

In poezija.